Če bi radi spoznali skrivnosti Vesolja, razmišljajte v smislu energije, frekvence in vibracije.
— Nikola Tesla

V zgodovini človeškega razvoja se pojavlja veliko imen, sinonimov izraza bioenergija (ang.: healing bioenergy), ki je modernejši termin. Tako je v svetu razširjeno ime Prana (v sanskrtu pomeni absolutna energija), kakor tudi Chi ali Qì na Kitajskem, Mana na Havajih, Lüng jo nazivajo tibetanski budisti, Ruah Hebrejci, Pneuma Grki, Ka so jo imenovali stari Egipčani … V zahodnem svetu pa je poznana kot bioplazma, orgon, univerzalna energija, življenjska ali vitalna energija, subtilna energija, kreativna energija, morfogenetsko polje, “L-field” …

Jasno, da znanja o zdravljenju z bioenergijo niso bila neznanka antičnim civilizacijam, kot seveda tudi ne “primitivnim” plemenskim skupnostim. Dokaze in pričevanja o zdravljenju s polaganjem rok najdemo v jamskih poslikavah, v različnih pisanih dokumentih in ne nazadanje v ustnem izročilu. Celo Hipokrat, veliki antični mislec, zdravnik in oče zahodne medicine je bil seznanjen z zdravljenjem z bioenergijo, še več, prakticiral ga je.

Vsi malo prej omenjeni izrazi za bioenergijo predstavljajo isti koncept energetske narave vsega bivanja. Gre za univerzalni princip energije oziroma sile. Je vsota vseh energij, ki se manifestirajo v Vesolju, rezultanta vseh sil in izvorov moči, ki nas obkrožajo. Toplota, svetloba, elektrika, magnetizem so vse menifestacije Univerzalne energije. Ta je v svoji izvorni obliki statična, razpuščena. V trenutku, ko se pojavi misel, informacija, pa se začne manifestirati v različne forme, z drugimi besedami “misel je energija v gibanju”.

Skratka vse sile Univerzuma, vključno s silo človeške zavesti, v razponu od najvišje zavesti do globine podzavesti, so preobrazbe te kozmične energije. Sleherna celica našega telesa lebdi, je potopljena v ocean te vseprisotne energije, ki je hkrati prostorska matrika oziroma ogrodje, obenem pa komunikacijsko-informacijski kanal, kar omogoča izgradnjo/delovanje fizičnega bitja ter ga hkrati povezuje z duševnim in duhovnim telesom v nedeljivo celoto.

Kar negativno vpliva na naše duševno stanje (psiho) nam odvzema energijo ter vse kar nas navdušuje in nam prija, povečuje energetski potencial znotraj okvirov posameznika.

Količina energije v telesu je seveda pomembna, saj je od nje posledično odvisna jakost impulzov, ki s pomočjo živčevja iz vseh delov telesa prinašajo informacije v možgansko centralo. Če imamo deficitarno stanje energije, so dotični impulzi šibkejši, zato jih možgani stežka razberejo in nanje okrnjeno reagirajo.

Ob normalnih psihičnih obremenitvah je telesni ustroj zmožen kompenzirati izgubljeno oziroma vloženo energijo. Ob naraščajočem tempu življenja so možgani in telo bolj obremenjeni, tako porabimo več energije kot smo jo sposobni nadomestiti, čemur sledi psihofizični energetski bankrot, kar pa generira bolezen na fizičnem telesu (običajno na tistem delu, kjer smo gensko najšibkejši).

Takrat pa je smotrno poiskati zunanjo pomoč v obliki bioterapije, ki organizem, natančneje njegov obrambni (imunski) sistem vrača v ravnotežje, da se telo lahko po naravni (edini) poti samo ozdravi.

Potek zdravljenja in regeneracije organizma sta veliko hitrejša, če se bioenergijski tretma aplicira v začetnih fazah bolezni.